Začetek včasih traja

od hobija do

A glej, prišel je čas, ki nekako ni podoben ničemur doslej znanemu. 

Čas, "Kiganebomoimenovali", ki nas je zaklenil za vrata lastnih domov, mi je ponudil pot nazaj k sebi. Zavila, zgnetla sem se nazaj tja, kamor me je vleklo in si na poti samostojne podjetnice pač nisem mogla privoščiti oditi.

Preko spleta sem začela naročati prve pakete gline. Prijazni lončar Mlakar mi je smeje "dajal v peč" izdelke, ki sem mu jih puščala pred vrati. "Ah, vaših izdelkov se ne da zamenjati z nobenimi drugimi, saj so povsem drugačni."

Lahko bi si mislila tako ali drugače. Pač, drugačni izdelki, kdo ve, če bodo všeč še komu, razen meni.

 

Prvih nekaj pek je bilo precej okornih. In sedaj se zavedam, da sem šele na začetku poti. Kako srečna sem, da sem pri štiriinpetdesetih znova na začetku - in to kar dveh poti: 

-prvič sem postala babica in

-prvič bom svoje ustvarjanje s področja unikatne keramike predstavila ... vam. 

 

Zadnji prispevki

Redki so tisti izbranci, ki se kmalu "najdejo" tam, kjer si želijo biti. Moja ustvarjalna pot se plete skozi različna obdobja življenja v vrstnem redu, ki je bil včasih zaprisežen: redna služba, dom, družina. Ob tem je vedno ostajal ozek prostor za ustvarjalnost. Moja ljubezen do gline se je porajala že v otroštvu. Ob potoku sem kopala glino in ustvarjala na soncu pečene ovčke. Kasneje sem s hčerama gnetla glino, ki sem jo, skupaj z nekaj znanja, odnašala pokojnemu lončarju Pungerčarju. Obdobje z malo manj gline sem posvetila pisanju pravljic, zgodbic, ki so izhajale v revijah Zmajček, Ciciban, Bim bam, Trobentica... se oglašale v oddaji Lahko noč, otroci. Tudi nekaj knjig za odrasle je izšlo.